Obrazi nasilja

Eden od mnogih spisov iz rosnih srednješolskih let:

»Kakšen obraz ima nasilje? Je to umazan, čokat bradati mož, ki te zlovešče gleda čez cesto? Polizan moški v urejeni obleki, ki se smehlja, ker ve nekaj več kot ti? Je to veter? Mraz? Morda božiček? Ali nasilje konec koncev nima obraza? Mogoče smo zanjga bogovi mi? Ustvarjen po naši podobi!«

Sam sebi se zasmejim ob zadnjem stavku. Kako globoke misli. Nasilje sta dva modela v črnih cunjah, ki sta me prebutala pol urce nazaj, si mislim, izpustim svinčnik iz rok in si še malo bolje zategnem krvavečo ureznino. Debila.

Ta esej, to je vse kar je ostalo od mojega starega življenja. To in en kup dolgov. Poskušam ga napisati že leta. Postal je moja obsesija, nekaj kar moram narediti. Toda, kako opisati nasilje, sebe? Morda bi moral pisati o tem! Da, nova ideja!

Sčrtam začetek, odtrgam papir in ga vržem v koš. Ha nasilen do dreves. Ma-lo-ma-rna poraba papirja. Prav bati se moram tistih pofukanih hipijev, ki z zelenimi tanki(plakati) oblegajo belo hišo. Saj nimajo jajc. Kastrirani so se rodili, defekti.

Zazvoni ura. Neprijeten zvok budilke, ki sem jo dobil za rojstni dan dolga leta nazaj. Človek se nauči sovražiti ta peklenski trušč. Tuutuutuu.

»Ma posil se že sama!« jezno zarenčim in proti njej zalučam ročno svetilko, tako da se raztrešči po tleh. Neverjetno. Stvar še zmeraj tuli.

Vzamem pas, krožnik in klovnsko masko. Evo ti obraz nasilja. Odprem vrata, ki vodijo v klet, kjer nemočno sedi on. Nov dan, novo brezsmiselno mučenje. Vsak ima svoje demone.

Vrata na vrhu stopnic so zopet odprta. Točen kot ura. Saj ne da nisem slišal trušča že prej. Vsak dan ista pesem. In tista nemarna klovnska maska. Obrazi nasilja. Moje nasilje si je navdalo obraz smejočega se klovna. Malodane humorno. Včasih je vse imelo smisel. Mogoče osebnost. Bilo je nasilno dejanje z razlogom. Sedaj je ostal le še razlog, meni skrit. Še govoriti je nehal prase. »Izkrivljeno prase! Kdaj boš imel dovolj?!« zakričim vanjga v upanju na kakršenkoli odgovor. Vsi bi dal da bi slišal še kako drugi glas kot le svoj in ščurkov, kako se hrani na moji rani. Včasih je z besom in psovkami tolkel po meni in zdelo se mi je, da ne bom nikoli več hotel slišati njegovega glasu. Sedaj, ko se je ohladil je mučenje dobilo nove razsežnosti.

Tako je pričel svoj dnevno ritual. Že dolgo nazaj sem se nehal upirati. Morda je to ubilo njegovo gorečnost. Če bi se začel upirati, bi morda znova kričal. Morda… Toda nimam volje, niti moči. Čas v tej temni kleti iz človeka pobere vse. Postal sem zver, nezmožen normalnega življenja. Ne vem, če si želim biti rešen.

Prinesel mi je hrano. Izgleda kot, da so jo pobrali iz gnoja in ne dvomim, da nima podobnega okusa. Postavil jo je tik predme, tako da lahko voham meso. Pofukanec. Zakaj me ne pusti pri miru? Dobro ve, da nisem jedel že skoraj teden. Nazadnje, ko je naredil to, sem se štiri dni zvijal v bolečinah. Bolno prase. Čutil sem zlovešči nasmeh za masko, vendar si nisem mogel pomagati. Planil sem po hrani. Za to, sem bil prebičan. Prav tako mi je izpulil še zadnji noht. Vsaj nekaj, kar ne bo moral več početi. Tako se je končal »ritual«.

Pospravil je pas, se obrnil proti stopnicam, ter se začel vzpenjati. Pred vrati sem mu zaklical: »Kdo sploh si?!«

Snel si je masko in v razbitem ogledalu na vratih sem zagledal njegov izkrivljen obraz. Pretresen sem se sesedel na tla, nezmožen se premakniti. Edino, kar sem še slišal, je bil njegov dolgo izgubljeni glas, ki je znova nagovarjal mene. Tiho in mirno mi je odgovoril: »Ti.«